Dolgo časa nisem želela priznati, da slabše slišim. To sem pripisovala utrujenosti, stresu, včasih sem se šalila, da ljudje okoli mene pač pretiho govorijo. A vedno pogosteje sem lovila besede iz konteksta, se smejala na napačnih mestih in preslišala stvari, ki bi jih res morala slišati. Najbolj boleče pa je bilo, ko sem začela izpuščati pogovore z vnuki, ker jih preprosto nisem razumela.
Po dolgem prepričevanju sem le odšla na test sluha. Spomnim se mešanice sramu in nelagodja, ko sem sedela v čakalnici. Ampak osebje je bilo prijazno in razumevajoče, kar mi je dalo občutek, da nisem sama. Rezultati so pokazali tisto, kar sem v sebi že vedela: da potrebujem slušni aparati.
Prvi dnevi s slušni aparati so bili čudni. Zvoki so bili glasnejši, skoraj preglasni. Slišala sem šelestenje papirja, kapljanje pipe in celo lasten dih. A počasi sem se navadila. Tisto, kar se mi je zdelo sprva moteče, je postalo del vsakdanjika. Spet sem začela sodelovati v pogovorih, slišati ptice na sprehodu in brez napora slediti televiziji brez podnapisov.
Slušni aparati so mi vrnili več kot samo zvok. Vrnjeno mi je bilo zaupanje vase, občutek pripadnosti in povezanosti z ljudmi okoli mene. Zdaj jih nosim vsak dan, brez sramu. Celo ponosna sem, ko jih pokažem komu, ki se sam še odloča za ta korak.
Največja sprememba pa se je zgodila znotraj mene. Ne izogibam se več ljudem, ne pretvarjam se, da slišim. Resnično slišim. In to je nekaj, kar sem dolgo pogrešala. Slušni aparati mi niso spremenili samo sluha, temveč tudi življenje.
Zdaj, ko gledam nazaj, se zavedam, koliko trenutkov sem nehote zamudila zaradi ponosa in strahu pred spremembo. Pogovori, smeh, šepet, vse to ima zdaj novo vrednost. Slušni aparati so postali moj zaveznik, ne znak slabosti. Tudi moji najbližji pravijo, da sem spet tista stara jaz, bolj prisotna in sproščena. In v tem je največja moč, da si lahko spet del sveta, ki ga slišiš v celoti.