Ko sem bila naslednjič na kavi s prijateljem, ki mu je sladkorna bolezen zelo blizu, sem ga končno lahko bolje izprašala, kako je vse skupaj bilo videti pri njem. Vse od prvega trenutka dalje pa do tega, kako se je navadil in je sladkorna bolezen postala nekaj običajnega. In kot je opisoval, res ni bilo najlažje.
Povedal mi je, da je imel kar precej izzivov glede vsega. Najbolje glede prehrane in kako se navaditi na vse to tudi, ko ni doma. Potem je imel tudi kar nekaj težav s prijatelji, kako so to sprejeli. Nekateri niso najbolje sprejeli, da bo sladkorna bolezen nekaj normalnega pri njem, nekateri so. Tako, da je imel kar precej klasično zgodbo o tem, kako je videti, ko nekdo resno zboli. Sicer pri njem bolezen ni bila tako grozna kakor rak, ker je vseeno sladkorna bolezen, ampak vseeno ni tako nedolžna. Potem mi je tudi razlagal o tem, kako se je počutil na začetku in da ni nikakor mogel se navaditi, da bi mu bilo dobro. Bolj, ko se je trudil bolj, je nekje nekaj drugega šlo narobe. Zavedal se je, da ne bo lahko, ampak si vseeno ni predstavljal, da bo tako težko.
Na koncu mi je povedal, da se je v nekem trenutku vse nekako poklonilo. In je našel kompromis med vsemi stvarmi, tako da mu odgovarja in ga nič ne obremenjuje več. Morda je tudi malce spustil pričakovanja. Kakšna želja je odpadla in tako dalje. V vsakem primeru je pa sedaj srečen kot že dolgo ne. Spomnim se ga namreč, še preden je zbolel in tudi spomnim, se kako je bil sproščen in srečen. In mislim, da lahko rečem, da je sedaj spet skoraj tam. Mislim, da imamo kar vsi izzive v življenju in vsak drugačne. Pri njem je to sladkorna bolezen pri drugih pa kaj drugega.…